O Guzaju

Kako je Franc Guzej postal razbojnik Guzaj?

Življenjska zgodba Franca Guzeja, ki je postal razbojnik Guzaj

 Znameniti ljudski junak Franc Guzej (1839–1880), ki je pred 150 leti močno zaznamoval ter s svojstvenimi roparskimi podvigi in ukanami ustrahoval ljudi na širšem območju Kozjanskega (takratna cesarska južna Štajerska), se je rodil 12. novembra 1839 v revni kmečki družini v Sv. Primožu pri Šentjurju. Preprosti ljudje, pretežno kmečkega stanu, so v tistih časih živeli v težkih in skromnih razmerah. Industrija je bila takrat šele v povojih in vse pravice so bile v rokah avstro-ogrskega cesarstva ter njegovih zastopnikov – grofov, posestnikov in državnih uradnikov. Preprosti ljudje so tako morali garati zgolj za preživetje.

Guzajeva rojstna hiša - levo od cerkve Sv. Primoža (Vir: www.kamra.si, 2011)

S trebuhom za kruhom

Usoda Francu Guzeju ni prizanesla, kajti kljub nadarjenosti, ki jo je pokazal v osnovni šoli, se je kaj kmalu znašel na razpotju in moral iti s trebuhom za kruhom. Svoje borbene sposobnosti je najprej pokazal pri služenju vojaškega roka v Bosni in Hercegovini. Kasneje se je v Dalmaciji izšolal za orožnika, a mu službovanje daleč od rodnega Šentjurja ni odgovarjalo. Ko se je vrnil domov, je začel iskati primerno službo v bližini doma. Ker je ni našel, se je začasno zaposlil kot pomožni kmečki delavec na bogati kmetiji, delal pa je tudi v dobro znani gostilni v Dobrni, kjer je bil takrat zdraviliški turizem že v polnem razcvetu.

Pri kmečkih in gostilniških opravilih je bil zelo spreten in iznajdljiv, bil pa je tudi prijazen, lep in postaven mladenič, ki je s svojim šarmom očaral tudi svojo gospodarico in gostilničarko Ano Klančar. Gospodarica je bila prepričana, da lahko s svojo veljavo in s svojimi ženskimi čari osvoji tega kozjanskega mladeniča, vendar jo je Franc zavrnil in sklenil oditi. Bila je užaljena in ob spoznanju, da ji bo »zlati fant« ušel iz objema, je storila usodno napako, ki jo je kasneje stala življenja.

Usodni preobrat

Drobnetova gostilna v Košnici (Vir: www.kamra.si, 2011)

 Pošteni Franc, ki so mu rekli tudi Francelj, je bil ravno namenjen, da odide iz Dobrne, ko je v svoji sobi zapiral kovčke in nič hudega sluteč zagledal razbesnelo gospodarico v družbi celjskih okrajnih orožnikov. Na hitro so pregledali vsebino pripravljenih kovčkov in na dnu našli skrit srebrn jedilni pribor ter 3.000 goldinarjev. Tatvina je bila seveda podtaknjena s strani objestne gospodarice, a past je bila uspešna. Franc Guzej iz okolice Šentjurja je bil obtožen kraje in sodišče v Celju mu je odredilo sedem let zapora. Pristal je v celjskem zaporu »Stari pisker«. Obtožba po krivem ga je prizadela v dno duše. V njem je začela goreti sla po maščevanju, ki ga je vodila v prezgodnjo smrt.  

V zaporu so mu kot bivšemu orožniku zaupali delo sodnega pisarja, bil pa je tudi eden redkih, ki so znali pisati in brati. To delo mu je dopuščalo dosti svobode in tako je nekega dne, jezen zaradi velike krivice, ki se mu je zgodila, izkoristil priložnost in pobegnil iz zapora k prijatelju in gostilničarju Drobnetu v Košnico, tj. kraj blizu Gorice pri Slivnici in Prevorja na Kozjanskem. S tem pobegom pa se je začela graditi čisto posebna zgodba – zgodba o razvpitem kozjanskem razbojniku Guzaju, ki je samega sebe poimenoval tudi »Skrivalec«.

Guzajevo razbojniško življenje

Guzajevo razbojniško življenje (Vir: PGD Planina)

Guzaj si je pridobil somišljenike oz. pajdaše in skupaj z njimi plenil vse, kar mu je bilo dosegljivo. Uprizarjal je neverjetno domiselne rope po sejmih, graščinah in župniščih. Na javnih mestih se je namerno nastavljal orožnikom in jih s posmehom spravljal v sramoto in obup. Iznajdljivo, duhovito in predvsem predrzno je ropal graščake, župnike in trgovce, svoj plen pa vedno delil z revnimi. Tatvine in ropi so se vrstili po vsej južni Štajerski in tudi na Hrvaškem. Orožniki so nabritega razbojnika lovili od Krškega pa vse do Dunaja, vendar se jim je spretno izmikal. Iznajdljivi in pogumni Guzaj se je več kot pet let klatil po širšem Kozjanskem in se uspešno skrival pred žandarji, bogatini in lovci na glave. V tem času se je maščeval tudi grešnici, bivši gospodarici Ani Klančar iz Dobrne, ki ga je zaradi zavrnjene ljubezni po krivem obdolžila kraje.

Ugrabitev Klančarice na Rudnici (Vir: Alojz Oprešnik, 2003)

Čeprav je mladi Franc zavrnil ljubezen Klančarice, to še zdaleč ni pomenilo, da fant ni imel potrebe in želje po ljubezni in ženski toplini. Predano ljubezen je našel v dolini sredi kozjanskih gričev ob potoku Bistrica, v lepi mlinarjevi hčeri Barbki Amon. Ta ga je srčno ljubila, čeprav je vedela, kdo v resnici je. Skupaj sta načrtovala pobeg v Ameriko, a žal prepozno, saj ga je prej zadela usodna krogla.

Guzaj in Barbka (Vir: www.kamra.si, 2011)

Guzajeva smrt

Guzaja so orožniki našli in ustrelili 10. septembra 1880 v Košnici, na istem kraju, kamor se je zatekel tistega dne, ko je pobegnil iz celjskega zapora.
Tudi tega usodnega dne je bil pri prijatelju Drobnetu, z mislimi pa že v Ameriki, kamor je nameraval zbežati s svojo izvoljenko Barbko. Po nekaterih udarnih ropih so ga namreč orožniki organizirano iskali in na njegovo glavo razpisali tristo goldinarjev nagrade.
Orožniki so bili postavljeni na območje od Slivnice do Glažute, Prevorja, Žegra, Šentvida pri Planini in Dobja. Obroč je bil sklenjen in vsi so čakali, da ga ujamejo. Orožnika Grizold in Stres sta nekje izvedela, da naj bi se skrival pri gostilničarju Drobnetu v Košnici. In res…  Pritihotapila sta se do Drobneta in opazovala Guzaja, ki je z zbrano družbo kartal pod hruško. Skrita orožnika je nekdo sicer opazil in nanju opozoril zbrano družbo, a bilo je prepozno. Dva sta zbežala v gozd, eden pa v klet. Slednji se je dolgo branil, celo streljal skozi špranjo, poskušal izdolbsti nekaj kamnov iz stene kleti in se izmuzniti skozi luknjo, a sta ga orožnika imela v pasti. Ni ju mogel zmesti niti z zavojčkom, ki ga je vrgel pred njiju, niti s strelom skozi špranjo. Odločil se je, da gre na vse ali nič. Odprl je vrata in začel streljati, vendar so ga streli z druge strani prehiteli. Zaklical je le še: »Zdaj sem jo skupil! Prekleti psi!«
Šentjurski zdravnik Ipavec je kot mrliški oglednik nato potrdil, da je ustreljeni res iskani kozjanski razbojnik Guzaj. Pri tem je dejal: »Žalostno je bilo tvoje življenje, še bolj žalostna pa je tvoja smrt. Ti si zdaj plačal svoj dolg in boš imel mir pred nami, mi pa pred teboj.«

Na Guzajevem grobu (Vir: SAMA Navitas, 2010)

Tako se je končala ta nenavadna usoda razbojnika Guzaja. Pokopali so ga brez svetega obreda v neposvečeno zemljo izven pokopališča pri cerkvi sv. Ane na Prevorju. Pogreba se ni udeležil nihče razen grobarja in nekaj delavcev. Njegovi znanci in domačini si niso upali priti, saj bi bili takoj obsojeni sodelovanja z njim. Njegov grob dolgo časa ni bil kaj dosti obiskan, vendar je tam vedno bil kak svež cvet. Ljudje so ugotavljali, da ga najbrž prinaša njegova srčna izbranka Barbka.
Razburljivo življenje in zgodbe razbojnika Guzaja so resnične dogodivščine, ki so sčasoma postale del ljudskega izročila. Ljudje so se ga radi spominjali in o njem pripovedovali. To je ohranilo spomin nanj vse do danes. Legend o njem je ogromno, vse pa so si enotne v tem, da je bil prebrisan in neusmiljen do svojih sovražnikov ter bogatinov, vendar velikodušen do revežev. Legende o njem močno spominjajo na legende o Robinu Hoodu, saj sta oba jemala bogatim in dajala revnim.

Viri:

  • Strašek/Tiran: Razbojnik Guzaj (1995)
  • Albert Tanšek: Franc Guzaj (2003)
  • Mirko Čander: pripovedovanje zgodb
  • www.turizem-sentjur.com
Leave a comment

Dodaj odgovor