Guzajeva smrt je presenetila še nekoga – nedolžno Amonovo Barbko. Njenega Franclja namreč že nekaj dni ni bilo na obisk, vendar je to sprva ni skrbelo, saj se je odpravljal v Ameriko. Mislila si je, da ima selitvene opravke in da nima časa, da bi jo obvestil, kje se nahaja in kaj počne. Tistega usodnega dne se je streljanje slišalo vse do njihovega mlina ob potoku Bistrica. Z očetom sta bila istega mnenja: »Graščinski lovijo in tako bo šlo cel teden.«

Šele v nedeljo, ko je prišla do cerkve sv. Ane na Prevorju, se je čudila, zakaj je bila cela fara zbrana na pokopališču. Nihče ni govoril na glas, vsi so le šepetali. Ko je Barbka hotela zadostiti svoji radovednosti in si razložiti to nenavadno zbiranje na pokopališču, so ji ljudje naredili prostor, kakor da bi tja stopil sam kozjanski gospod dekan. Stala je že na sredi, ko je šepet med farani potihnil, pogledi moških in žensk pa so bili uprti vanjo. Ozirajoč se naokrog je molče spraševala, od kod in zakaj ta skrivnostna tišina, vendar ji je kljub tihemu šušljanju v uho priletel oni zlobni glas: »Ravbarjeva niti ne ve, da so njenega ustrelili in pokopali za zidom, kamor pač razbojnik spada!«

Ob teh besedah se ji je zavrtelo v glavi, vendar je zmagala njena močna, silna dekliška narava. Obvladala se je in molče odšla iz kroga faranov, kamor ni več spadala, saj je bila »ravbarjeva«.

V ponedeljek proti večeru, ko je ni nihče motil, je obiskala samotni grob. Dolgo je govorila s svojim ljubljenim, ki ji je z odkrito ljubeznijo nakopal sramoto in jo izobčil iz poštene človeške družbe. Ni mu očitala, on ni bil kriv. To prekletstvo je zakrivila ljubezen, ki je sojena enemu tako, drugemu drugače! Iz čaše ljubezni niti piti še ni začela, pa je že bila zapečatena z besedo »ravbarjeva«, ki jo bo spremljala do groba. Vsega tega se je Barbka zavedala ob svežem grobu svojega ljubega Franceljna, ki je bil prvi in zadnji zapisan v njenem dekliškem srcu. V znak temu, da bo zvesta le njemu, ki mu je prisegla ljubezen tudi tedaj, ko je vedela, da je izmeček človeštva, je posadila na grob grm rožmarina. Po tej zaobljubi je njeno srce omagalo. Razjokala se je in tolažbo iskala v molitvi za rajnega.

Na pokopališče se je pogosto vračala ob samotnih večerih in zalivala rožmarin, od katerega je Francelj pri prvem srečanju z njo odtrgal vršič. Vsako zimo, dokler je živela, je grmič presadila v lonec in ga potem do pomladi negovala doma.

Rožmarinovega grma na Guzajevem samotnem grobu za obzidjem prevorskega pokopališča se ni pritaknil nihče razen Amonove Barbke. Še desetletja je veljal za »ravbarjev rožmarin«.