Orožniki so mislili, da bodo pri temeljitih hišnih preiskavah pri Drobnetu in drugih osumljencih, kjer se je Guzaj potikal, našli njegove denarne in blagovne zaklade, vendar so se ušteli. Našli niso prav ničesar. Kam je izginil denar roparskega glavarja, še danes ne ve nihče.

Drobneta in še nekaj drugih, ki so jih preiskovali, so izpustili, kajti nobenemu niso mogli dokazati ničesar. O napadih, tatvinah in ropih po Guzajevi nenadni smrti ni bilo več slišati. Tolovajevi pajdaši si brez poglavarja niso upali na delo, Guzaju enakega naslednika pa tudi niso nikoli več našli.

V nedeljo, po ustrelitvi tega zloglasnega razbojnika, so po vseh farah od Sv. Jurija do Brežic krožile govorice, kako so ga orožniki izsledili in obračunali z njim. Časopisi so objavili dolge opise obleganja in junaštva žandarmerije, sliko ustreljenega roparskega poglavarja in fotografiji obeh junaških orožnikov, ki sta s strelom končala nenavadno Guzajevo usodo.

Kmalu za-tem so na Planini pripravili veliko slavje. Celjski glavar in orožniški poveljnik sta odlikovala orožnika Maria Grizolda s srebrnim križcem, njegov tovariš Stres pa je prejel višjo pisno pohvalo in nagrado v vrednosti 150 goldinarjev, ki je bila razpisana na Guzajevo glavo.

Guzajevo sedmino je priredila trška gospoda in bogataši po celem Spodnjem Štajerskem. Pili so in se veselili, ker so bili končno rešeni strahu pred tolovajem, ki jim je bil nekaj let noč in dan za petami. Poprej tolikokrat ozmerjano orožništvo je bilo na mah ovenčano s slavo zvestobe pri vršenju službe, neprimerljivim junaštvom in veliko zmago!