Pilštanjski župnik je pri maši dve nedelji zapored pridigal o Guzaju. Opozarjal in grozil je svojim faranom, da bodo vsi po vrsti pogubljeni, ker ščitijo in skrivajo tega razbojnika, namesto da bi ga prijavili žandarjem. V opozorilo je Guzaj pisal župniku, da ga bo obiskal, ker mu ni po volji še naprej prenašati njegovega govorjenja zoper njega. Župnika je bilo na vso moč strah, zato je zaprosil žandarje, da ga noč in dan varujejo. Pa vendar, Guzaj je bil mojster preoblek in svojo podobo je menjaval kot za stavo.

Neko jutro se je takoj po maši v župnišču pojavil kmečko napravljen človek, ki je želel, da mu župnik napiše krstni list, katerega mora priložiti prošnji za delo na železnici. Medtem ko je župnik iskal rojstno knjigo, je bodoči železničar hitro in neslišno skočil h kipu svetega Frančiška, segel v njegovo notranjost in izvlekel šop zvezanega denarja. V trenutku ga je pospravil v svoj žep. Gospod župnik je pripravil vse potrebno za pisanje in ga vprašal: »Kako se pišeš?« »Franc Guzaj!« Za trenutek je onemel in dvignil glavo. Še preden je dojel, kaj se je zgodilo, je zagledal vase uperjeno pištolo. Razbojnik ga je posvaril, da naj se nikdar več ne praska tam, kjer ga ne srbi in naj ne hujska faranov zoper njega. Nato ga je zvezal in zahteval, da mu v spomin na ta dogodek nekaj podari. Župnik se je s težkim srcem odrekel svoji zlati uri, hkrati pa razmišljal takole: »Samo da mi ne odnese v kipcu skritega denarja – 4.000 goldinarjev!«