Guzaja so se bale predvsem ženske, ki so znale povedati marsikatero pikro na njegov račun. Po ljudskem izročilu naj bi se ta zgodba odvijala v več krajih, na primer v Pilštanju, Podčetrtku, Šmarju, Pristavi, Rogatcu in še bi se našel kakšen kraj, odvisno od tega, od kod je pripovedovalec doma. To dejstvo priča, da ima ljudska domišljija široka krila. Ko je Guzaj nekoč neki stari ženici dal denar za prašiča in je ona veselo razlagala druščini, kaj lepega se ji je zgodilo, se je obnjo obregnila neka druga ženska, ki je udrihala čezenj, kolikor je le mogla. Za sosednjo mizo je sedel zamaskirani Guzaj, ki je njeno govorjenje še bolj podpihoval, ona pa je veselo dodajala, kaj vse bi naredila z njim, če bi ga le dobila v roke: zadavila bi ga, obesila tega falota, nepridiprava, ki menda spi s poročenimi ženskami! Guzaj je s svojim pritrjevanjem vsemu, kar je govorila o njem, naredil nanjo velik vtis. Kar malce zagledala se je vanj, zato je brez težav pristala na njegovo prošnjo, naj mu kupi žeblje, ker mu jih je zmanjkalo pri polaganju poda. Strinjala se je celo, da mu jih prinese na pol poti do Buč, do kraja, za katerega je trdil, da v njem živi. Potem je odšel, ženska pa je vsa nestrpna čakala na naslednji dan. Ko je le-ta napočil, sta se res dobila na dogovorjenem mestu, a Guzaj ni bil več tako prijeten in prijazen. Ostro jo je vprašal, kaj vse bi naredila z njim, če bi ga srečala. Še enkrat je vse ponovila, potem pa ji je razkril, kdo je. Onemela je, a bilo je prepozno. Žeblji so bili kupljeni, njene pete pa pripravljene, da se jih žeblji dotaknejo. Kaj dotaknejo! Guzaj jih je pribil po tri v vsak njen podplat in zagotovo si je do konca življenja zapomnila, da je govorila čezenj.