Guzaj je z vsakim, ki se mu je postavil po robu, obračunal do smrti. Ni poznal milosti in tako je prišel čas tudi za Klančarico – žensko, katere poželenje je zavrnil in se mu je zato maščevala s krivo obsodbo. Nekako je izvedel, da se bo gibala po »njegovem ozemlju«. Zanimala se je namreč za nakup zemlje v Podčetrtku, blizu toplic, da bi odprla gostilno. Klančarica v Podčetrtku ni sicer nič opravila, ker je ponujala premalo denarja, je pa zato več opravil Guzaj, ki jo je pričakal v temačnem gozdu pod Rudnico. Pravzaprav so njo in njeno spremstvo zasačili Guzajevi pajdaši. Njo so potegnili s »koleslja« (kočije), ostalo druščino pa pognali naprej. Gnali so jo visoko v hrib, v temne, skoraj neprehodne gozdne kotičke Rudnice, kjer jo je čakal Guzaj. Kaj kmalu ji je postalo jasno, kdo je njen krvnik (izvršilec sodbe). Priznala je, da ni ravnala prav, ko ga je po krivem obdolžila kraje. Guzaju je ponujala odkupnino, vendar zanjo ni hotel niti slišati. Morda bi ji odpustil, če bi se iskreno pokesala, ker pa je najprej pomislila na to, da se lahko reši z denarjem, je Guzaj sklenil narediti, kar se je namenil. Privezal jo je ob bukev in odšel. Klančarica je moledovala in kričala, a nikogar ni priklicala. Čez nekaj let naj bi drvarji ob bukvi našli okostje, preperele vrvi in denar. Takšno je bilo Guzajevo maščevanje.