Roparski kralj Guzaj je bil pogosto v Olimju pri Podčetrku in nekega dne se je odločil, da obišče tamkajšnjega župnika, ki naj bi imel zajeten kupček denarja. Župnišče se je nahajalo v drugem nadstropju gradu, ob potoku Olimščica. Nepovabljeni gost se je z gospodom župnikom najprej šalil na račun Guzaja in njegove bande, nato pa zaprosil za krstni list. Sledil mu je do pisarne, kjer se je debelušni župnik ustavil in se med odklepanjem pisarniških vrat zazrl v obiskovalca, ki je stal tik za njim. Nenadoma se je zavedel, kdo stoji za njim in preplašeno kriknil: »Marija olimska, Guzaj je tu!« Izpustil je kljuko, se bliskovito zasukal in zbežal po hodniku, čeprav ni vedel, kam bi se skril pred tolovajem, ki mu je bil takoj za petami. Na koncu hodnika je bilo leseno stranišče, ki je imelo obliko štirikotne škatle in je bilo z žeblji pritrjeno na zunanjo stran drugega nadstropja. V vsej naglici preganjani župnik ni utegnil za seboj zapreti straniščnih vrat, kajti Guzaj ga je z obema rokama že dušil in ga hotel potegniti nazaj na širok in prostoren hodnik, kjer naj bi se pomenila in obračunala. Toda usoda je hotela drugače. Pritrjeni straniščni prostor je prenesel le težo ene osebe in ne dveh hkrati. Pod težo dveh ruvajočih se možakov so žeblji v steni popustili in lesen straniščni zaboj je zdrsnil z obema borcema vred po steni gradu navzdol ter priletel – na srečo ne na trdna tla – na gnojišče. Župnik je priletel na trd gnoj in je bil po nekaj sekundah brez poškodb že na nogah, Guzaj pa se je s škatlo vred zasadil precej globoko v gnojno brozgo. Še malo prej je župnik pred tolovajem bežal, sedaj pa je le-ta glasno kričal na pomoč pod trhlimi straniščnimi deskami, ki so se do polovice zagozdile v blatu in gnojnici.  Guzaj je bil junak, tak pa vendarle ne, da bi molče, brez klica na pomoč, utonil v nekaj desetletij neizpraznjenem gnojišču. Župnik ni prav nič okleval. S težo celega svojega telesa se je uprl v zaboj, ga prevrnil in tako rešil življenje onemu, ki ga je še malo poprej davil. Ponosni rešitelj in klavrni rešenec, ki je bil v tem primeru na prvi pogled vse drugo, le glavar roparske tolpe ne, sta stala eden poleg drugega. Mislite, da se je Guzaj zopet pognal v župnika? Kje pa! Osramočen je stal pred njim, otipaval, če ima še vse dele telesa cele, hvaležno pogledal župnika in se ponižno poslovil z zahvalo: »Prisrčna vam hvala, gospod župnik. Ne bom pozabil, da ste me rešili pred tako strašno in sramotno smrtjo.« Z vsemi štirimi se je potegnil iz gnojne jame in razmišljal, kje bi bila najbližja pot do potoka, kjer bi se lahko umil. Roparski glavar Guzaj je izgledal kot precej žalostna prikazen, ko se je izvlekel iz smrdečega blata. Župnik ga je še vljudno povabil, naj se oglasi pri njemu v župnišču, ko se bo umil in očedil, saj sta vendarle skupaj prestala smrtno nevarnost – padec iz drugega nadstropja brez poškodb! Župnik je Guzaja čakal dolgo v noč, vendar ga ni bilo nazaj. Kot je kasneje omenil v prisrčnem zahvalnem pismu, ki ga je poslal rešitelju, ga je bilo preveč sram. S padcem v straniščno brozgo je Guzaj zaključil z obiski po župniščih. Od tega dne naprej ni nikoli več zmerjal in ropal duhovščine ter govoril čez župnike.