Besni grof Attems

Šmarska graščina je imela naprodaj dva lepa konja, vendar je bilo težko najti kupca, ker nista bila ravno poceni. Bila sta to športna konja, vzgojena le za prevoz gospode, za kmečko delo pa nista bila najbolj primerna. Ker so v graščini imeli dovolj konjev za tovrstne prevoze, je postal parček odveč in se je zato prodajal. Za prodajo je bil zadolžen kozjanski graščinski oskrbnik Tscwrtitschka, ki se je trudil najti resnega kupca. Slišal je, da bi se brežiški okrajni glavar, grof Attems, velik ljubitelj konj in konjskega športa, utegnil zanimati zanju. Redil je po par ducatov športnih konj in z njimi tekmoval doma in v tujini. Ravno v tem času je prodal en par in zdaj bi naj kupoval drugega. Graščinski oskrbnik Tscwrtitschka se je z njim dogovoril, da na določen dan pripelje konja v Brežice, da si ju grof podrobneje ogleda in preizkusi. Kmalu zatem se je oskrbnik spomnil, da mora biti ravno na dogovorjeni dan prisoten pri nakladanju lesa, da ne bi bilo kaj narobe, kajti ni si upal zanesti se na nikogar. Spraševal se je, kje bi dobil zanesljivega človeka, ki bi mu lahko zaupal in ki bi znal govoriti nemško, da namesto njega pelje konja v Brežice. Spomnil se je prijaznega, zabavnega gozdarja Franceljna, ki ga je spoznal v Pilštanju med kartanjem. Novi znanec se mu je zdel zelo zanesljiv, zanimiv (vedel je vse podrobnosti o razbojniku Guzaju) in znal je dobro govoriti nemško. Kako bi se prijel za glavo, če bi vedel, kdo je ta njegov »prijatelj«  in s kakšno postransko obrtjo se peča, kadar ni v gozdarski službi. Niti sanjalo se mu ni, kako bridko se je motil in kako kmalu bo moral drago plačati za svojo lahkovernost.

Gozdar Francelj je tako priskočil oskrbniku na pomoč in se odpravil proti Brežicam, da bi tam naredil dobro kupčijo z grofom Attemsom. Slednjemu sta bila konja zelo všeč, še bolj pa sta ga  navdušila na poskusni vožnji proti Brestanici. Sprva je vajeti v rokah imel Francelj, nato pa je grof želel sam pognati konja v dir. Francelj se je usedel na zadnji sedež k svojemu »cekru«. Nekaj časa si je ogledoval okolico, nato pa počasi segel z desnico v »cekar«, potegnil iz njega zavozlano nogavico s peskom, si zgornjo polovico ovil okoli roke, se dvignil in z vso silo mahnil po grofovi glavi. Grof je sredi belega dne zagledal vse zvezde, vendar si jih ni utegnil dolgo ogledovati, ker je takoj zatem priletelo še drugič, tokrat huje. Omahnil je s sedeža, Francelj pa je zgrabil vajeti, ustavil konja, potegnil grofa z voza na travo ob cesti in mu segel v žepe. Otipal je ovitek in v njem dvanajst bankovcev po sto goldinarjev. Kupnina za konje! Takoj mu jih je zamenjal z že podpisano pobotnico, ki jo je s pooblastilom vred prinesel s seboj. V denarnici je čakalo nanj še nekaj sto goldinarjev, pri padcu pa je grofu iz žepa na telovniku zlezla še težka zlata ura z dvojnim pokrovom.

Grof je nezavesten ležal za cesto, Francelj pa je pognal konja proti Svetemu Petru pod Svetimi gorami. Ustavil se je v gostilni, pozdravil gostilničarja Ferjanca in mu predlagal kupčijo s konji. Ferjanc je sprva okleval, prodajalcu očital, da je hujši kot cigan, ropar in razbojnik ter da ga bo spravil na beraško palico, vendar je nato le sklenil kupčijo. Naslednji teden sta se kozjanska konja na drugi strani Sotle že učila hrvaško, kajti kupil ju je neki Hrvat.

Grofa Attemsa je za cesto našla ženica, ki je sprva mislila, da je mrtev. Ko si je nekoliko opomogel, je besnel od jeze. Vsem žandarmerijskim postajam na svojem območju je razposlal okrožnico, naj takoj primejo vsakogar, ki bi se pokazal z opisanima konjema in ki bi utegnil biti sumljiv, predvsem pa naj bodo pozorni na Guzaja, ker je njegovemu razbojništvu enkrat za vselej potrebno narediti konec.

Seveda je besnel tudi kozjanski oskrbnik. Sprva sploh ni mogel dojeti, kaj se je zgodilo in šele kasneje se mu je posvetilo, da je za svojega prijatelja imel ravno razbojnika Guzaja. Ves bes tega sveta mu zdaj ni mogel več pomagati! Konja sta bila prodana, grof Attems je imel pobotnico, da je konja plačal, in tako od njega ni mogel terjati denarja. Denar je šel rakom žvižgat! In služba tudi!

Guzaj se še zdaleč ni zavedal, kaj si je nakopal s tem, ko je grofa olajšal za denar, uro in konja. Svojega dejanja se je začel zavedati šele kasneje, ko se je na področju Kozjanskega, kjer se je največ zadrževal, začela masovna akcija orožnikov, ki so ga lovili noč in dan. Tokrat se je razbojnik znašel v resni nevarnosti, da ga orožniki dobijo v svoje kremplje. Svobodno gibanje je zanj postalo prenevarno, če ne celo usodno …

Posted in Zgodbe in legende | Komentarji so izklopljeni za Besni grof Attems

Comments are closed.

?>