Guzajev grob je po pogrebu obiskal berač Nejček in mu namenil naslednje besede: »O moj bog, kakšen žalosten konec! Tako mlad si še bil. Jaz sem pa star, pa ne morem umreti. Vidiš, kako je to čudno! Še včeraj si bil kot kakšen kralj, zdaj si pa tako sam. Ti revež ti. Kadar je človek srečen, ga obletavajo ljudje kakor ose zrel sad, kadar si ponesrečen in reven, te pa nihče noče več poznati. Pa si bil vseeno dober človek, čeprav si bil razbojnik. Goldinar si mi dal takrat v Podsredi, zavoljo katerega so me potem podsredške babnice preteple, ker si se z njimi pošalil z zbiranjem mačk. Izmed vseh si edini prepoznal, da sem siromak. No, zdaj si pa ti še večji! Bog ve, da nisi bil hudoben človek. En Očenaš bom zmolil zate, ker vem, da so te vsi zapustili.« Nato je segel pod plašč, iz žepa potegnil rdeč cvet pelargonije in ga položil na njegov grob.