Zgodba govori o Guzaju, ki je nekega dne žandarjem sporočil, da jih bo čakal v gostilni Štatvin v Celju, ob 16. uri, in če ga želijo videti, naj bodo takrat tam. Žandarji mu sicer niso povsem verjeli, vendar so ga vseeno čakali. Guzaj se je tisti dan ponudil za botra nekim znancem iz Zagreba, s katerimi je po končanem obredu prišel v omenjeno gostilno, kjer so ga žandarji že čakali z očmi na pecljih, da se jim ne bi, morebiti preoblečen v žensko, kot se je včasih napravil, izmuznil. Veseljaška druščina je pila v gostilni in veseli boter je nazdravljal vsem. Tudi orožnike je povabil, naj si na čast novokrščencu pogasijo žejo. Malce so se branili, ker so se bali, da bi jim Guzaj med množico ravno takrat ušel, a so podlegli povabilu, saj je bil ta boter prav prijeten sogovornik. Dete je postalo sitno, zato se je druščina odpravila domov. Žandarji so še naprej pili in čakali, dokler ni ura odbila štiri. Ko pa je natakarica pospravljala kozarce z mize, je pod njimi našla listek z Guzajevim podpisom in besedami: »Sem držal besedo, ali ne? Želim vam dobro zabavo in vas prav lepo pozdravljam, Guzaj!«